»Gospa je gola ležala na tleh, na stari vzmetnici, v lastnih izločkih in iztrebkih. Bila je dehidrirana, komunikacija z njo je bila otežkočena, saj je bila povsem zmedena in dezorientirana.«

»Vida M. je moja rakava rana. O njej nas je obvestila prodajalka iz vasi, češ da je že dolgo ni videla v pekarni in da naj bi bila doma precej daleč iz vasi, na hribu.«

»Padla je s postelje, vsak dan se trudim zanjo, da bi dostojno živela. Prinašal sem ji hrano, vodo, zdravila. Delam, pospravljam.«

»Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala.«

»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Seveda so psihiatri strokovnjaki na svojem področju, sem pa prepričana, da bi se v odločanje moralo pritegniti še druge stroke in celostno oceniti okoliščine.«

»Ni bilo več mogoče poslušati prerekanja, izsiljevanja in groženj, klicala je na pomoč, da je v bolečinah, večkrat je bila lačna, tudi odšel je za nekaj dni in jo pustil brez vsega.«

»Opravili smo obisk na domu in ugotovili, da je starostnica res ogrožena.«

»Izvedenec je presodil, da se gospa zaveda svojih pravic in koristi, predvsem pa da se zaveda posledic svoje odločitve.«